Bivanje v večstanovanjski stavbi je po eni strani lahko udobno in prijetno, po drugi pa je povezano s številnimi izzivi, ki izhajajo tudi iz sobivanja z večjim številom drugih oseb, ki imajo lahko včasih zelo različne interese in pričakovanja ter tudi življenjske navade. Poleg tega sta v večstanovanjskih stavbah izjemnega pomena odgovornost in skrb za njihovo vzdrževanje in s tem ohranjanje osnovne vloge. Če je v samostojnih hišah ta odgovornost nerazdelna, je v večstanovanjskih stavbah, zaradi koncepta solastnine, razpršena in s tem nekoliko manj izražena. To je še posebej očitno v Sloveniji, kjer se je koncept zasebne lastnine začel ponovno vzpostavljati šele z osamosvojitvijo v letu 1991. Pomembno je tudi dejstvo, da v večstanovanjskih stavbah, po podatkih iz leta 2018, prebiva skoraj 600.000 prebivalcev, zato je vprašanje urejenega sobivanja in ohranjanja stavb v primerni kondiciji tudi za državo izjemnega pomena.

V Sloveniji je bilo upravljanje večstanovanjskih stavb sistemsko urejeno že s prvim Stanovanjskim zakonom iz leta 1991, še natančneje pa z veljavnim zakonom iz leta 2003. S tem je bil, poleg številnih drugih novosti, uveden tudi rezervni sklad za zagotavljanje rednega vzdrževanja in preprečevanje propadanja večstanovanjskih stavb. Zelo podrobno so urejena tudi razmerja med etažnimi lastniki in ne nazadnje njihova razmerja do upravnika.

Zakonodajalec je obenem prepoznal pomen strokovnega in kakovostnega upravljanja večstanovanjskih stavb, zato je za določene stavbe predpisal obvezno določitev upravnika. Zelo podrobno je določil še njegova pooblastila in naloge ter razmerja z etažnimi lastniki. Žal je bilo pri tem spregledano dejstvo, da bi morali biti hkrati predpisani tudi osnovni pogoji, da lahko oseba oziroma gospodarska družba to dejavnost izvaja. Posledično so se s to dejavnostjo v času od uveljavitve sistema ukvarjali številni posamezniki in podjetja brez ustreznih znanj in kvalifikacij, nekateri od teh pa so s svojimi ravnanji etažnim lastnikom povzročili tudi precejšnjo škodo.

Kot vsa druga področja družbenega urejanja se tudi upravljanje večstanovanjskih stavb razvija. Zakonodajalec temu razvoju skuša slediti, obenem pa uvaja vedno nove varovalke, da bi preprečil morebitne zlorabe. S tem ureditev postaja vedno bolj kompleksna in nepregledna.

V Združenju upravnikov nepremičnin smo želeli s pripravo predmetnega vodnika po upravljanju večstanovanjskih stavb prispevati svoj delež k osveščanju in izobraževanju upravnikov, še bolj pa etažnih lastnikov, s čimer lahko naredimo največ za preprečitev oškodovanja njihovega premoženja. Le vsi skupaj lahko dosežemo, da bomo na področju upravljanja večstanovanjskih stavb dosegli kar najvišje standarde ter da bo bivanje v njih udobno, prijetno in zlasti varno.